LFU-jevke smo se odločile, da predstavimo manj znane slovenske avtorice, ki so po logiki »univerzalnega literarnega kanona« izpadle iz kolektivnega kulturnega spomina slovenske družbe. Literaturo teh pisateljic beremo in o njej razpravljamo na bralnih krožkih Anonymous Readers, katerih namen je redefinirati in rekonstruirati književno ustvarjanje žensk.
Tokrat predstavljamo priznano slovensko pesnico Barbaro Korun.
Barbara Korun (1963) je letos za cikel Monologi prejela nagrado Zlata ptica (Liberalna akademija), za pesniško zbirko Pridem takoj (2011) pa Veronikino nagrado. Na literarno sceno je vstopila z zbirko Ostrina miline (1999), ki so jo na Slovenskem knjižnem sejmu razglasili za prvenec leta. Temu je sledila zbirka poetične proze Zapiski iz podmizja (2003, 2006) in pesniški zbirki Razpoke (2004) in Pridem takoj (2011).
Pesmi Barbare Korun so prevedene v 21 jezikov in uvrščene v več kot 40 antologij po svetu in doma. Avtorica deluje tudi v krogu revije Apokalipsa.
O ciklu Monologi iz pesniške zbirke Pridem takoj
Cikel Monologi sestoji iz pesmi, ki dajejo glas poznanim osebam iz mita (Noetova žena), zgodovine (Mati Tereza, Kraljica Elizabeta I, Jorg Haider) in sedanjosti (Ratzinger, Monika Levinski).
Slavne osebnosti so izpostavljene umetelnim mehanizmom mita, zgodovine ali medijev, nazadnje postanejo konstrukti, ki več povedo o družbi in družbenih potrebah, kot o človeku, na katerega se nanašajo. S tem ni mišljeno, da bi bile znane osebnosti žrtve (spomnimo se le fotk J. Janše in noseče U. Bačovnik, ki zreta v nebesa). Hm, marsikdo med njimi sam dejavno konstruira/manipulira s svojo javno podobo, če ima le dovolj moči/je dovolj zanimiv za medije.
Prav zaradi tega je zanimivo, kako Barbara Korun v Monologih odstre posamezne glasove slavnih, njihovo intimo. Osebna izpoved in medijsko/ zgodovinsko fabricirana avra sta v nepomirljivem konfliktu. Iz tega neskladja pa vsakokrat buta ironija, s katero Barbara Korun spretno razgalja tako kolektivne predstave kot potvarjanje, manipuliranje, prilaščanje življenj za potrebe mita/zgodovine/družbe.
Cikel Monologi prav tako sestoji iz pesmi, ki pripadajo neizpostavljenim ljudem (Henry Masson, Seamus Cody, Barbara Korun) in bitjem (podganček Terry, prva kal teloha). Njihovi monologi so v ciklu razvrščeni med monologe slavnih, s tem pa je avtorica ‘navadnim bitjem’ namenila enako pomensko težo, jih izpostavila, potegnila iz pozabe/ nevidnosti. V primerjavi z monologi slavnih, ti glasovi niso tako megalomanski, pa tudi samoumevni ali pričakovani ne!
Kratka interpretacija pesmi Ženska brez imena, Noetova žena po vesoljnem potopu
Noetovo ženo biblični mit le bežno omenja, čeprav naj bi nadaljevala človeško vrsto. To je ženska brez imena, imenovana le v razmerju do svojega moža – Noetova žena.
Dogajanje je postavljeno na Noetovo barko, v čas 40 dnevne plovbe do izkrcanja. Ženska brez imena se med plovbo odloči, da se bo iz palube spustila v temno podpalubje med živali. V temi zaznava njihov smrad, raznolike glasove, njihovo lakoto in nemir.
»Postala sem eno z njimi, začutila/ naše skupno bitje, toplo, vlažno in zatohlo.« Ženska začuti vez z njimi, morda zaradi iste redukcije, ki se vrši nad živalmi in njo – omejevanje vrednosti na reproduktivno funkcijo, zbijanje življenjskega smisla v imperativ nadaljevanja vrste.
Lirska subjektka od te točke dalje govori v množini. Njeno poistovetenje s kolektivnim živalskim telesom vodi v izgubo individualnosti.
V obravnavani pesmi se gibljemo v območju mitološke pripovedi. S tem ko avtorica postavi žensko med živali, opozori na zgodovinsko vmeščanje ženske v naravo (nagoni) in moškega v družbo (razum, duhovno) – na patriarhalni sistem, v katerem se ženska čuti bližja živalim kot homo sapiensu moškega spola.
»Tu spodaj ni boga. Iz varne sparine čakamo na bradati obraz nekoga, ki izpolnjuje božje ukaze.« V mitu je vloga podpalubnikov določena. Tako postanejo zaporniki vernika, ki naj bi izpolnjeval božje ukaze, zaporniki brezprizivnega sistema, maskiranega dobrega očeta, ki bdi nad ohranitvijo vrste.
Pesem se konča v trenutku izkrcanja. Noetu nasproti plane »čreda živali – mnogorepato telo s tisoči bleščečih oči, ki se zgane ob vsaki slutnji. Prva – jaz.« Te verze je mogoče brati na dva načina. In sicer, »čreda živali – jaz«, ženska brez imena vztaja v kolektivni identiteti. Ali pa kot odcepitev od te kolektivne živalske identitete, »Prva – jaz.«. Ženska brez imena se torej iztrga iz množice živali. Zaradi želje po svobodi?
Link do intervjuja s pesnico v Delu.
Jela